Današnji način življenja je usmerjen k produktivnosti, aktivnosti in moči. Napredek tehnologije prinaša nove informacije, ki krožijo zelo hitro. Iz dneva v dan nastajajo novi produkti, iznajdbe, ki nam lajšajo življenje, po drugi strani pa nas vodijo stran od stika s seboj.
Okolje v katerem živimo kot je služba, informacije katere spremljamo, družba, odnosi, hiter tempo življenja, ipd. vplivajo na naše telo, na naš živčni sistem, ki pa ni ustvarjen za toliko informacij in dogajanja kar na dolgi rok lahko vodi v izčrpanost in nezadovoljstvo.
Preko lastne življenjske izkušnje in dela z ljudmi sem spoznala, da je za današnjega sodobnega človeka upočasnitev velik izziv. Pri svojem delu opažam, da je ljudem veliko lažje delati aktivne in dinamične vaje kot pa počasnejše ali celo sedeti v tišini. Ko se upočasnimo, ustvarimo pogoje, da se globlje zaznavamo, čutimo in tako opazimo svoje fizično telo, misli in čustva kar pa ni vedno prijetno, ker so del nas tudi razni strahovi, dvomi, nemir.
13 let nazaj, ko sem spoznala, da sem nezadovoljna, da ne živim iskreno, sem se odločila za spremembo. Preselila sem se bližje naravi stran od sistema, pustila službo in domači kraj. Sprememba načina bivanja, razmišljanja in delovanja me je počasi začela spreminjati. Spoznala sem, da sem zelo aktivna in velikokrat nemirna oseba, zato sem v svoj vsakdan vključila prakse, ki so me upočasnile in dolgoročno tudi bolj umirile.
Joga, meditacija, somatika in druge podobne meditativne prakse ter različna znanja o življenju so postale moj način življenja. Na tej poti samoraziskovanja sem se začela zavestno opazovati. Opazovati svoje telo, svoj dih. Telo, ki vedno govori resnico, samo prisluhniti mu moramo. Telo, ki je krasno, vedno spreminjajoče se orodje, ki se odziva na naše misli in občutke.
Začela sem se zavedati napetosti v telesu. Bile so prisotne veliko let, a jih nisem zaznala, ker nisem bila v stiku s seboj.
Opazila sem, da stiskam čeljust, imam povzdignjena ramena, da velikokrat zadržujem dih, stiskam mišice medeničnega dna, da so moja stopala v nepravilni legi. Zakrčenost telesa in nepravilna uporaba telesa sta bili posledici mojega negativnega odnosa do sebe, nadzora, strahu pred izražanjem, manjvrednosti in še bi lahko naštevala.
Če želimo nekaj spremeniti moramo to najprej opaziti in če drvimo, hitimo, velikokrat tega ne zaznamo. Ne zaznamo svojega trenutnega notranjega stanja, svojih potreb in potreb soljudi. Šele ko se umirimo, upočasnimo, se lahko bolje zaznavamo, se prepoznamo. Opazimo svojo navado, misel, fizično telo in če je v njem prisotna napetost, bolečina ali neprijetnost imamo priložnost narediti naslednji korak, se vprašati: Kaj lahko naredimo, da bo drugače, da bo prijetnejše, lahkotnejše?
Ko spoznavamo lastno naravo lahko življenje prilagodimo sebi. Kot ženska danes vem kako zelo pomembno je, da se znam po aktivnem delu znova in znova vračati v upočasnjeno, lahkotno stanje, da preklopim iz simpatičnega v parasimpatični živčni sistem, ki omogoča, da hormonski, prebavni, krvni in vsi ostali sistemi v telesu delujejo optimalno in na tak način ohranjam zdravje in dobro počutje.
Ko smo konstantno aktivni, brez premora in počitka, je naše telo pod stresom in tako se zmanjša njegova odpornost ter se poveča ranljivost, bolj smo dovzetni do poškodb in vnetij. Nekaj kar smo pred časom popolnoma normalno doživljali nam zdaj predstavlja velik stres, naš imunski sistem trpi. Stresa ne moremo izničiti, lahko pa ga obvladamo. Obvladovanje stresa je veščina, ki jo je potrebno trenirati.
Poleg aktivnosti, vnašajmo v življenje prakse, ki nas pomirjajo, sproščajo, ki nas vodijo v spoznavanje lastnih potencialov.
Ko dana situacija od nas zahteva aktivnost in moč, to uporabimo. Velikokrat pa ostajamo aktivni in napeti tudi takrat, ko situacija mine. Velikokrat hodimo prehitro, se v odnosih odzivamo prehitro, jemo prehitro ipd. Zavedanje tega je ključnega pomena. Upočasnitev nam ponuja čas, ko se bolje in globlje zaznavamo, čutimo, slišimo. Tako imamo dve možnosti: delovati naprej po naučenem načinu, kot avtopilot ali spremeniti način delovanja, ki nam dolgoročno prinaša kvalitetnejše, polnejše, mirnejše in srečnejše življenje.
Dobro psihofizično počutje je rezultat optimalnega prepletanja med aktivnostjo in pasivnostjo-upočasnjenostjo. Vsi mi imamo možnost ustvariti ravnovesje med aktivnostjo, močjo, delovanjem ter pasivnostjo, lahkotnostjo, nedelovanjem. Če tega ravnovesja ne ohranjamo, se pojavijo razne bolezni, bolečina in napetosti ter posledično nezadovoljstvo.
Poznamo različne prakse, za notranji mir in upočasnitev, ki nam poleg sprostitve uravnovešajo vse procese v telesu:
Prilagojene dihalne prakse (nekaj jih bom naštela: optimalno dihanje s podaljšanjem izdiha, optimalno trebušno dihanje, izmenično dihanje, lunin dih, dihalna vaja, kjer pri izdihu uporabimo zvok s),
Meditacija v sedečem položaju, meditacija v gibanju,
Regenerativna joga, jin joga,
Somatika,
Tai chi in ostale sorodne upočasnjene gibalne prakse.
Pomembno je, da najdemo sebi primerno prakso in jo izvajamo redno, saj bomo le tako prišli do spremembe, boljšega počutja in kvalitetnejšega življenja. Ko izvajamo prakso, smo pri tem prisotni, čuječi. Vadimo radovedno, raziskovalno brez pričakovanja in z notranjim smehljajem.
S teboj delim video posnetek prakse, ki te bo upočasnila in umirila. Morda se to zgodi morda ne. Vsakič je malenkost drugače, a z redno prakso pridemo do želenega rezultata. Večjega miru in sreče.
Sproščenost je naše naravno stanje katerega skozi leta bolj in bolj kultiviramo.
Maja Kenda je pred 13 leti naredila korenito spremembo v svojem življenju. Odločila se je, da izstopi iz potrošniške družbe in najde svojo srečo v preprostemu življenju v tesnem stiku z naravo. Hkrati se je to zgodilo tudi z njenim notranjim svetom. Stopila je na pot samoraziskovanja. Narava je postala njena učiteljica. Naučila jo je videti lepote, ki so okrog nas, v vseh nas, slišati tišino. Vendar ta odmik ni bil njena končna postaja, zato se je po 7 letih vrnila nazaj v svet tukaj in zdaj, svet, kakršen je, in ne kakršnega bi si želela. To je bila nova velika sprememba, ki ji je prinesla razumevanje srednje poti.
Gibanje je del njenega življenja. Zelo zgodaj je spoznala povezavo med gibom in dihom. Vrhunski šport je od nje zahteval prisotnost diha v mirovanju in gibanju, ki jo je okronal za večkratno državno prvakinjo v plavanju.
Zadnjih 10 let se poglablja v jogo, somatiko, metodo MBSR (Mindfulness), različne prakse čuječnosti ter prakse, ki so povezane z razumevanjem ženske narave. Je učiteljica hatha joge, somatike in vaditeljica integralnega dihanja.
Nekateri njeni dosedanji učitelji: Blaž Bertoncelj: hatha joga in somatika, Matejči Šajnam: somatika, Tatyana Tolochkova: Iyengar joga, Milan Hosta: Integralno dihanje, Polona Sepe: Krija Tantra Joga, Odkrivanje ženske esence s Savino Atai, Manjo Potočnik, Sasho Cobra, dr. Joachim Gross in Robert Križaj: MBSR - metoda celostnega obvladovanja stresa, Erik van den Brink: MBCL - Mindfulness Based on Compassionate Living.
Je ustanoviteljica prvega antistres centra na obali, Center Diha, kjer svoje znanje in življenjske izkušnje deli naprej. To je njen način življenja kateremu je z vsem srcem predana.